Kupi karte oz vstopnice za SNG Drama Ljubljana: Otroci, 19.04.2024. v Avditorij Portorož, Portorož - Portorose

Drama, ki preizprašuje globoke moralne in etične dileme v času krize in katastrofe.

Naslov izvirnika: The Children
Prva slovenska uprizoritev
Režiserka Nina Šorak
Igrajo: Saša Pavček, Silva Čušin, Janez Škof - prejemnik Borštnikove nagrade za igro, tudi za vlogo Robina

______________________________________________

Premiera 23. september 2022
Trajanje: 100 minut, brez odmora

Lucy Kirkwood (1983) je angleška dramatičarka, katere izkušnjo pisanja za televizijo in film (sodelovala je npr. pri produkciji znanih televizijskih serij  Mularija in Nasledstvo) je mogoče zaslediti tudi v drami Otroci (krstna londonska uprizoritev leta 2016 je bila leta 2019 razglašena za tretjo najboljšo uprizoritev 21. stoletja po izboru časnika The Guardian).

V hiški nekje na vzhodni angleški obali zalotimo v na videz lahkotnem in duhovitem klepetu tri protagoniste, jedrske fizike, sodelavce izpred tridesetih let, od katerih sta zdaj dva – zakonski par – že upokojena, njuna prijateljica, za katero se je zdelo, da se je »izgubila« v širnem svetu, pa še vedno dejavna na svojem področju. A njihovo spominjanje na skupne mladostne čase, v katerih so bili, kot se kmalu izkaže, prepleteni tudi zasebno, ter razpravljanje o različnih načinih spopadanja s staranjem in slutnjo konca, se nekje na polovici igre obrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti. Nanj močno vpliva osrednji dogodek v drami, nedavna nesreča v bližnji jedrski elektrarni, ki so jo skupaj pomagali graditi in v kateri zdaj, po katastrofi, potrebujejo nesebično pomoč. Iti ali ne iti na pomoč, žrtvovati svoje udobno življenje ali se vdati v usodo …?

Neobvezno brskanje po preteklosti, v kombinaciji z nekaj nepredvidljivimi, a zanje »usodnimi« razkritji, tako nenadoma postane neusmiljeno spraševanje o prihodnosti, a ne zgolj o njihovi, temveč o naši prihodnosti in prihodnosti naših – in njihovih – otrok, torej o prihodnosti človeške skupnosti kot take. Spraševanje, ki kot zvonovi davno potopljenega sveta iz slikovite metafore s konca drame trka na našo vest in terja hitro in nedvoumno odločitev. So – smo – je sposobni?
Blaž Lukan

_________________________________________________________ 

Iz gledališkega lista:

Starost je priložnost za premislek: Kaj je (bilo) življenje? Kaj je (bilo) moje lastno življenje? Kakšen je (bil) smisel mojega bivanja na tem svetu? Iz tega izvira tako imenovana starčevska modrost, ki ji pripisujemo spravljenost z življenjem (in smrtjo), občutek izpolnjenosti življenja in pravice do »počitka« po vsem opravljenem. Situacija je seveda lahko tudi povsem drugačna: starost lahko spremljajo občutki nemira, nezadovoljstva, nekoristnosti, neizpolnjenosti, ljudomrzništva, nenehno beganje pred resnico in utvarami ter njihovo mešanje, ki lahko vodijo v agresijo, v tako imenovano »starčevsko« hudobijo in škodoželjnost, ki jo je težko pomiriti. Življenjska bilanca je lahko tudi negativna. Prevlada lahko občutek, da ti zmanjkuje časa za vse, kar bi rad še naredil, doživel, predal … v čemer se manifestira nerazčiščen odnos do časa, nesprejetje časa kot določujoče življenjske okoliščine, nerazumevanje preprostega dejstva, da nismo večni. Vsak tak odnos zaznamuje tudi okolico, svojce, družbo kot skupnost, zato je tako pomembno vzpostaviti jasen, realističen in »zdrav« odnos do starosti.
Morda bi lahko rekli, da nas percepcija časa, ki nas sooča z (novo) »fiziko«, torej neizbežnim spreminjanjem telesa in neizprosnim tokom časa, v resnici pripravlja na srečanje z »metafiziko«: nekoga z bogom, nekoga z odsotnostjo in ničem, vsakogar pa s temelji lastne eksistence, v katero je čas vpisan kot ključna eksistencialija. In, povejmo nedvoumno: pripravlja nas na srečanje s smrtjo. Blaž Lukan, Otroci in starci (odlomek)